Le še ena tabu tema ali le strah pred resničnostjo?
Zloraba. Tema o kateri vsak težko spregovori in pa tudi nekaj, kar nas lahko duši in omejuje v sedanjem življenju, če tega ne spustimo, predelamo, se o tem pogovarjamo.
Poznamo več različnih načinov zlorab:
- čustvena
- fizična
- spolna
- zloraba v otroštvu
Čustvena zloraba
Do te vrste zlorabe pogosto pride v odnosih, in gre za neke vrste odvisnost. Po navadi se kaže pri starših, ki izkoriščajo in zlorabljajo odnos s svojim lastnim otrokom, ko je ta še vedno odvisen od njih. Seveda, to pusti kar velike posledice za otroka v njegovi dobi odraščanja in predvsem se kaže v tem, da ko odraste ni sposoben sam sprejemati določenih odločitev, saj je njegov vzorec iz otroštva zasidran v podzavest. Lahko gre tudi za čustveno zlorabo med partnerjema, ko prihaja recimo do izsiljevanja ali ustrahovanja v odnosu in to povzroči čustveno stisko pri drugi osebi. To vrsto zlorabe lahko opazimo že pri sami komunikaciji, ko gre za bolj nasilno in grobo komuniciranje med dvema osebama. Velikokrat se kaže tudi kot mobing na delovnem mestu. Je pa čustveno zlorabo zelo težko prepoznati in jo razrešiti.
Fizična zloraba
Do te vrste zlorabe prihaja po navadi v odnosih, ko je nekdo močnejši od drugega in svojo moč izkorišča v namen nasilja. Velikokrat se s tem spopadajo v socialno ogroženih družinah, predvsem gre za veliko nasilja med partnerji ali starši nad otroci. Največja težava tukaj je, da se to zlorabo prikriva iz strahu, da bi se zgodilo še kaj hujšega, saj to vodi v še hujše posledice in večje nasilje. Otroci, ki prihajajo iz takšnih družin so velikokrat nasilni do drugih otrok, zelo razdražljivi in imajo zelo slabo koncentracijo, so nestrpni in težko sedijo pri miru. Pri ženskah se to kaže predvsem v ponižnem vedenju, umaknejo se od družbe, saj jih je strah, da bi kdo to odkril in bi jih potem partner še bolj napadel.
Spolna zloraba
Je posebne vrste zloraba. Ker ima povsem drugačen vpliv, kot druge zlorabe se obravnava na prav poseben način. Do spolnih zlorab prihaja na različne načine, zlorabe otrok, vrstnikov ali tujcev v mladostništvu in pa tudi v odraslem življenju s strani partnerjev. Predvsem je problematično zbujanje sokrivde pri žrtvah, ker če žrtev pokaže zanimanje napadalcu sploh pa če je z njim v partnerskem odnosu, potem je s strani napadalca dovoljeno vse in s tem opravičuje svojo krivdo.
Hujši primer je, ko gre za otroka, saj ga napadalec izkorišča preko pretveze, da to ni nič hudega in je povsem normalno. Predvsem je težko, ker si potem otroci ustvarijo vzorec in s tem živijo celotno življenje, kar pa lahko zelo močno vpliva na partnerske zveze v odrasli dobi in ne zaupanje v zvezah. Ključno pri tej zlorabi je upor žrtve, ki se lahko kaže v nemoči ali paraliziranosti telesa, posledice tega pa so lahko zelo krute.
Zlorabe v otroštvu
V otroški dobi si otroci ustvarijo mnenja in pogled na svet skozi očala in vzorce svojih staršev. Izoblikuje se otrokov JAZ. Če je ta pogled na svet in stvari popačen že v otroštvu je otrok celo življenje prisiljen gledati skozi “polomljena” očala. Zelo malo verjetno je, da mu bo kdaj koli uspelo zlepiti koščke in videti sliko v pravem pomenu. Nekatera občutja pri takem otroku se kažejo kot slepota, ker bo vedno nezmožen čutiti, videti, tipati, vohati, okušati. Zloraba otroka je najhujša stigma, s katero se otrok lahko sooči v svojem življenju.
POSLEDICE ZLORAB
Posledice, ki jih zgoraj naštete zlorabe lahko prinesejo so lahko zelo krute. Kažejo se predvsem v raznih fobijah, kot je strah pred tujci, strah pred osamljenostjo, lahko pride do različnih stisk zaradi travmatiziranosti, velikokrat pa se pojavijo tudi različne vrste prisiljenih misli do katerih prihaja zaradi travm ali zlorab, predvsem stiske zaradi spolne zlorabe.
Nekaj primerov, kako se pokažejo zlorabe v odrasli dobi:
- “Starši so me tepli, ko sem bil otrok in zato nimam danes noben travm.” – to lahko slišimo od moškega, ki je alkoholik in izvaja nasilje nad svojo ženo in otroci
- “Kot otrok sem bil pogosto kaznovan in sem danes čisto ok.” – slišimo od osebe, ki se močno kritizira za svoje napake
- “Če kot deklica nisem ubogala, me je oče zaprl v kopalnico, danes sem mu res hvaležna.” – po navadi reče punca, ki ima strah pred zaprtimi prostori
- “Starši so me prisilili, da sem ostala za mizo dokler nisem pojedla kosila.” – pove punca, ki se spopada z anoreksijo ali bulimijo
Vse to so vzorci, ki se prenašajo medgeneracijsko. In enkrat je potrebno ta vzorec prekiniti, saj se drugače nadaljuje v vse naslednje generacije. Postati moramo sočutni do samega sebe, da potem to lahko prenašamo naprej. Otroke moramo naučiti reševati konflikte s pogovorom, kar bodo znali, če bodo to videli pri svojih starših. Če starši konflikt rešujejo z grožnjo in kaznijo, bo otrok mislil, da je to ok.
Svoje sočutje, prenesemo na svojega otroka.
Če otroku prisluhnemo, se bo naučil poslušati druge.
Če v otroka zaupamo, bo tudi sam verjel vase.
Ker se zavedam, da je o tem težko govoriti, delim s tabo zgodbo punce, ki se je spopadla z eno od zgoraj naštetih zlorab in je to nosila v sebi dolga leta. Nihče ne bi smel iti skozi takšno grozno izkušnjo in mislim, da je čas, da o teh temah govorimo na glas.
Moji spomini na otroštvo so zelo bežni, vsaj nekateri. Se pa določenih spominjam, kot bi se zgodilo včeraj. In žal mi je, da o tem nisem govorila prej. Predolgo sem nosila to breme in ta dogodek je zelo vplival name.
Kot majhna deklica sem veliko časa preživela pri babici in dedku, saj sta starša veliko delala, ko pa nista bila v službi, pa sta mojo mlajšo sestro vozila na preglede, saj se je rodila s kar nekaj zdravstvenimi težavami. Ker sem pri babici zelo uživala, me to niti ni preveč motilo, saj mi je ona posvečala veliko pozornosti. Dedek me je vozil na sladolede in sprehode in res sem mu hvaležna za ves čas, ki mi ga je namenil. Veliko časa pa sem preživela tudi s stricem, ki je takrat še živel pri njiju.
Bolj ko sem odraščala, večjo pozornost mi je namenjal stric. Seveda mi je takrat to bilo čisto ok, saj sem kot otrok staršev, ki nikoli nimata časa bila vesela vsake pozornosti. Nisem pa se zavedala, kam vse to pelje. Ko sem dopolnila 11 let, me je odpeljal v svojo sobo in rekel, da se bova malo igrala. Ker sem imela strica zelo rada, sem šla z veseljem z njim. Takrat se je zgodilo prvič. Nisem se niti dobro zavedala kaj se dogaja, a mi je stričeva pozornost nekako ugajala. Rekel je, da je vse ok in da me ima zelo rad. Rekel je, da je to najina mala skrivnost. Potem sem odšla domov kot po navadi.
Vse to se je dogajalo do mojega 14.leta. Takrat pa sem nesrečno zanosila. Nisem vedela kaj naj naredim, bila sem zmedena in izgubljena. Ni mi bilo jasno kaj se dogaja, zato sem odšla k zdravnici, ki pa je moje dvome samo potrdila. Razložila mi je celoten postopek in malo sem bila pomirjena, vse se je odvijalo tako hitro. Nikomur nisem povedala. Zaprla sem se vase, normalno hodila v šolo se družila s prijateljicami in poskušala dogodek pozabiti.
Posledice, ki jih je to pustilo meni, občutim še danes. Predvsem so se kazale v tem, da v nobenem mojem do sedanjem razmerju ni bilo pravega zaupanja. Vedno je bil tam “kaj pa če”. Vem, da bi mogla o tem spregovoriti prej, a bilo me je strah. Kot deklica, sem bila izgubljena v vesolju, izkoriščena iz strani osebe, ki sem jo imela zelo rada. Danes čutim le jezo in razočaranje. Jezo, ker nisem mogla nič narediti drugače, razočaranje pa, ker nihče od bližnjih ni niti opazil kaj se dogaja. Ampak ne zamerim jim. Pač niso vedeli. Jaz pa sem bila tiho.
In zakaj to pišem danes?
Ker te travme nisem popolnoma predelala in sem jo potlačila, se je vrnila v še hujši obliki. Vem, da je tukaj zadaj razlog za to. Ampak danes se je odprla tudi ta rana, ki več kot očitno ni bila zaceljena. Vem, da me čaka dolg proces, a naredila sem prvi korak.
Spopadanje z zlorabo
Najtežje je vedno narediti prvi korak. Se spopasti s trenutno situacijo. Predvsem zato ker nas je strah, kakšne posledice to prinese. S tehniko tapkanje si lahko pri trakšnih travmah zelo pomagamo, predvsem, da se naučimo spopadati s podobnimi situacijami in čustvi, ki jih le te prinašajo.
Več o tapkanju pa si lahko prebereš tukaj.